Uvajanje PROTOKOLA ITACA
Področje ukrepanja obsega trajnostno gradnjo in gradbeništvo, kar vključuje vsa tehnična, institucionalna ter politična vprašanja, povezana s konceptom trajnostne gradnje, tj. trajnostne in energijsko učinkovite tehnologije (ekološka zasnova, ekološki materiali, energijsko varčni gospodinjski aparati, odlaganje gospodinjskih odpadkov itd.), institucionalne in politične podlage za pridobivanje ekoloških certifikatov (sporazum med osrednjo in regionalno upravo, postopki za spodbude za zasebne in javne interesne skupine itd.).
Ta ukrep je mogoče opredeliti kot ukrep podpore in spodbude za dejavnosti, povezane z ekološkimi inovacijami na področju trajnostne gradnje, saj vključuje opredeljevanje metodoloških postopkov ter smernic za zasebne in javne interesne skupine, ki jih morajo te upoštevati med vsemi stopnjami izgradnje trajnostne stavbe, natančneje med načrtovanjem, izbiro materialov, dejansko gradnjo, uporabo ekoloških inovacij in energijsko učinkovitih tehnologij, uporabo recikliranih materialov, odstranjevanjem odpadkov, postopkom pridobivanja certifikatov na osnovi izračuna integrirane energijske učinkovitosti novih ali starih stavb.
Inštitut ITACA je v okviru predpisov o trajnostni gradnji (kjotski protokol, direktiva EU o energijski učinkovitosti stavb, direktiva 2002/91/ES, italijanske uredbe z zakonsko močjo 192/2005 o »Pravilniku o uvedbi državnega energijskega načrta glede racionalne porabe energije, varčevanja z energijo in razvoja obnovljive energije«) kot orodje za regulativne postopke in metodologije za načrtovanje okoljsko trajnostnih stavb razvil protokol ITACA.
Inštitut ITACA je z ustanovitvijo posebne delovne skupine (6. decembra 2001) poudaril potrebo po primerjavi italijanskih regij, ki bi omogočila pripravo skupnih pravil za odobritev mejnih vrednosti ter zahtev, potrebnih za pripravo projektov za zelene in ekološko trajnostne stavbe. Na osnovi zgoraj navedenega je bil razvit skupni delovni protokol (protokol ITACA) za podeljevanje ocen ekološke trajnosti stavbam na osnovi:
• znanstvene gotovosti,
• zanimanja javnosti,
• preprostosti.
Inštitut ITACA z imenom »Inštitut za inovacije in preglednost pri javnem naročanju ter okoljsko neoporečnost«, ki je bil ustanovljen leta 1996 in so ga v vseh italijanskih regijah dobro sprejeli, je vrsta zveznega združenja, katerega cilj je aktivirati skupne ukrepe in pobude regionalnega sistema za spodbujanje ter zagotavljanje učinkovitega tehničnega usklajevanja med regijami in samostojnimi provincami z:
• opredelitvijo in razvojem postopkov vodenja in/ali podeljevanja pogodb prek uvajanja sistemov vodenja kakovosti v administrativne postopke, osnovane na načelu standardov UNI EN ISO;
• spodbujanjem ter širjenjem dobrih praks na področjih storitev, dobave in javnih del za zagotavljanje kakovosti in okoljske trajnosti v mestih.
Na Konferenci regij in samostojnih provinc 15. marca 2007 je bil potrjen osnutek regijskega zakona o »Standardih trajnostne gradnje«. Predlog je pripravila delovna skupina, ki jo koordinira arhitektka Silvia Catalino iz regije Marke.
Ukrep je namenjen zagotovitvi skupnih pravil za odobritev mejnih vrednosti in zahtev, potrebnih za pripravo projektov za zelene ter ekološko trajnostne stavbe. Protokol Itaca tako omogoča podeljevanje ocen ekološke trajnosti stavbam ter zagotavlja skupna pravila za opredeljevanje mejnih vrednosti in zahtev.
Instrument predstavlja skupek pravil in zahtev o vrsti zmogljivosti, ne samo o značilnih parametrih določenega vidika (npr. toplotna izolacija itd.), temveč tudi o najpomembnejšem cilju, ki ga želimo doseči in ki temelji zlasti na zmanjševanju energijske porabe pod opredeljene mejne vrednosti.
Postopek ocenjevanja pripomore k opredelitvi zmogljivosti stavbe, kar zagotavlja splošni referenčni okvir za vse interesne skupine, npr. lastnike nepremičnin, gradbenike, načrtovalce in vodje sektorja, ki bodo lahko opredelile strategije za razvoj gradbenega pristopa na osnovi predvidenih rezultatov.
Pomemben vidik uporabe tovrstnih ocenjevalnih sistemov je tudi zmožnost obveščanja o doseženi zmogljivosti in posledično spodbujanja okoljske kakovosti, dosežena na osnovi razpoložljivosti mednarodno priznanih certifikatov za trajnostne nepremičnine.
Tovrstne ukrepe izvajajo odbori in delovne skupine, regionalni tehnični strokovnjaki ter predstavniki lokalnih uprav in organizacij, ki zastopajo interese sektorja. To je sprva omogočilo široko in praktično primerjavo vprašanj o nepredvidljivih primerih, nato pa še izmenjavo znanja in sodelovanje v projektih, ki omogočajo izdelavo socialno–ekonomskih in okoljskih predpostavk o razvoju v tržnem sektorju.
Omenjeni protokol za Italijo predstavlja izjemno inovativen instrument, saj je italijanske regije spodbudil k urejenemu ter enotnemu načrtovanju glavnih vodil za upravljanje zelenih stavb in ekološke trajnosti stavb. Poleg tega protokol prek natančnih raziskav tehnološkega stanja v različnih sektorjih in izmenjave informacij med regijami, ki imajo že izkušnje na navedenih področjih, teži k razvoju kognitivne sinergije in skupnih strategij na teh področjih.
Zato je mogoče vse zahteve glede dobrobiti in uporabnosti stavb, ki v okviru ekosistemov ter možnosti obnavljanja naravnih virov prek zmanjševanja porabe neobnovljive energije izpolnjujejo potrebe po večji kakovosti življenja, povezati z ravnotežjem med naravnimi in antropogenimi sistemi.
Treba je poudariti, da ima regionalno ozemlje podnebne, socialne, okoljske in mestne značilnosti, ki onemogočajo natančno uporabo protokola. Vsa načela glede zelenih in okoljsko trajnostnih stavb, ki se upoštevajo med gradnjo skladno z načelom varovanja bližnjega okolja, so uporabljena in predlagana za zagotavljanje višje ravni udobja uporabnikom.

.jpg)








