Primerjava med državami

Eko-inovacije in podpora inoviranju – primerjalna analiza stanja v regijah, sodelujočih v projektu Medossic

Projekt Medossic vključuje devet sodelujočih partnerjev iz petih držav članic EU (Slovenija, Italija, Španija, Ciper, Grčija) ter Hrvaške in Črne Gore, ki so se združili z namenom krepitve strateškega sodelovanja med akterji gospodarskega razvoja, predstavniki državnih institucij ter ostalimi organizacijami, ki na kakršenkoli način prispevajo k spodbujanju inovativnosti v regijah, vključenih v projekt. Še posebej pa so pri tem osredotočeni na vzpostavljanju inovacijskega okolja za trajnostni razvoj oz. za podporo t. i. eko-inovacijam in procesom inoviranja, ki slednjim vodijo. Eko-inovacije pri tem predstavljajo vse vrste inovacijskih aktivnosti, usmerjene v znatno izboljševanje zaščite okolja. Eko-inovacije vključujejo nove proizvodne procese, nove proizvode ali storitve, nove menedžerske in poslovne metode ter uporabo in implementacijo karkoli od navedenega, z namenom preprečevanja ali znatnega zmanjševanja nevarnosti za okolje, onesnaževanja in ostalih negativnih vplivov uporabe virov skozi življenjski cikel različnih aktivnosti.

Med prvimi aktivnostmi, s katerimi se partnerji skušajo približati zastavljenem cilju je bila priprava analiz stanja na področju eko-inoviranja in podpori za to po posameznih regijah, sodelujočih v projektu. Na osnovi teh analiz je v sodelovanju z Inštitutom »Jožef Stefan« bila pripravljena tudi primerjalna analiza, katere povzetek predstavljamo v nadaljevanju.

Medtem ko je za regije, sodelujoče v projektu značilno, da se med seboj izjemno razlikujejo (velikost, populacija, nacionalni in regionalni BDP, zgodovina, kultura, itd.), pa delijo tudi nekaj skupnih značilnosti. Tradicionalno je namreč sredozemsko okolje povezano s turizmom in kmetijstvom, kar na eni strani predstavlja težavo za trajnostni razvoj teh regij, po drugi strani pa prav to predstavlja priložnost pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja, tudi na področju inovacij. Ne glede na razlike v številnih značilnostih sodelujočih regij (glej Tabelo 1 v priponki), je med glavnimi ugotovitvami značilen nekolikšen zaostanek regij v inovativni dejavnosti. Pri tem je sicer opaziti manjšo polarizacijo med gospodarsko bolj razvitimi regijami (Malaga, regija Marche in regija Ferrara in Ravenna), sodelujočimi v projektu in tistimi, ki so nekoliko slabše (a še vedno ne slabo!) razvite (Notranjsko-kraška, Obalno-Kraška in JV regija v Sloveniji, Ciper, Grčija in Hrvaška), a še vedno velja, da vse omenjene regije v primerjavi z EU25, še posebej pa v primerjavi z Japonsko in ZDA zaostajajo. Zaostanek je opazen predvsem na področju patentiranja, vlaganja v IKT, v nižjem odstotku zaposlenih v srednje-tehnološko in visoko-tehnoloških proizvodnih organizacijah ter na področju vlaganja sredstev zasebnega sektorja v raziskave in razvoj.

Pri opazovanju nacionalnih in regionalnih politik ter iz tega izhajajočega odnosa do eko-inovativnosti je v vseh sodelujočih regijah opaziti visoko stopnjo zavednja o pomembnosti tako ekoloških vprašanj ter problematik, povezanih s spodbujanjem in zagotavljanjem trajnostnega razvoja kot tudi o pomembnosti inoviranja in inovacij v celoti. Na deklarativni ravni nobena izmed opazovanih regij ne izstopa od aktualne evropske politike in iz te izhajajočih političnih instrumentov. Obenem pa je v vseh sodelujočih regijah opaziti velik razkorak med izraženo obstoječo politiko in udejanjanjem slednje. Predvsem je izpostavljen problem koordinacije aktivnosti na nacionalni ravni, ki bi povezovale področje ekologije in področje inoviranja. Načeloma velja, da so na nacionalni ravni za vsako izmed teh področij odgovorne različne vladne in druge organizacije, kot pomanjkljivost pa se kaže pomanjkanje povezanosti in sodelovanja med temi organizacijami. Drugi problem, ki je opazen v nekaterih sodelujočih regijah (npr. Slovenija, Italija, do neke mere tudi Španija) je tudi razdrobljenost organizacijskih struktur omenjenih organizacij, ki vodijo v necelovito obravnavo posameznih problematik in s tem tudi v načrtovanje aktivnosti, ki rešujejo obravnavane probleme le v manjši meri. Samo izvajanje tovrstnih aktivnosti je v vseh sodelujočih regijah pod velikim vplivom EU politik (v obliki političnih direktiv, v veliki meri pa tudi v obliki vpliva prek finančnih spodbud znotraj EU skladov), ki so še posebej izrazite na področju inovacij in inoviranja.

Pregled nacionalnih in regionalnih programov, projektov in drugih iniciativ, ki so bili v preteklosti izvedeni na področju eko-inovacij in podpore eko-inovacijam, kaže, da se slednji v glavnem izvajajo ločeno, na področju ekologije ali na področju inovacij, redki pa so primeri, ko sta program ali iniciativa usmerjena neposredno v spodbudo eko-inovacijam. V vseh regijah je sicer zaznano povečevanje zavedanja o pomenu eko-inovacij, a je učinkovitost programov, projektov in drugih aktivnosti na področju eko-inovacij in podpore eko-inovacijam med regijami zelo različna ter v veliki meri odvisna tudi od odnosa med nacionalnim in regionalnim nivojem v posameznih državah ter v skladu s tem, od vloge, ki jo imajo regije v odločanju o nacionalno pomembnih vprašanjih. Kot pomemben dejavnik uspešnosti pri izvajanju tovrstnih programov se kaže tudi povezovanje med različnimi akterji, ki vplivajo na povečevanje eko-inovativnosti in katerih skupno znanje in izkušnje pogojujejo učinkovitost izvedbe posameznih programov in projektov. To je obenem tudi izhodišče, na katerem gradi projekt Medossic.

Med najpomembnejšimi sektorji, identificiranimi na ravni posameznih regij (glede na njihov prispevek k regionalnem BDP) so industrija in proizvodnja, sledijo pa trgovina ter gradbena dejavnost. Še posebej v obalnih regije imajo velik pomen tudi turizem, nepremičnine in poslovne storitve. To so obenem tudi dejavnosti, ki se glede na njihov eko-inovacijski potencial kažejo kot najbolj perspektivne, predvsem pri generiranju inovacij pri proizvodov in storitev (angl. product and service innovation), sledijo pa inovacije na področju okoljskih tehnologij (angl. environmental technologies) ter tehnologij zelenih sistemov (angl. green-system technologies). V primeru Cipra, regije Marche iz Italije ter v primeru JV Slovenije pa se kot perspektivne kažejo tudi t. i. organizacijske eko-inovacije (glej Tabelo 2 v priponki). Področja, za katere je analiza pokazala, da nudijo največ priložnosti za razvoj eko-inovacij, sta tako predvsem eko-turizem, trajnostni viri energije in ravnanje z odpadki. 

Na osnovi pregleda stanja v vseh regijah je bila pripravljena tudi SWOT analiza, ki je izpostavila naslednje prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti na področju regij, vključenih v projekt Medossic:

• Med najbolj izpostavljene prednosti območja se prav gotovo uvršča zaznan pomen povezanosti in sodelovanja med zasebnim sektorjem ter institucijami znanja oz. organizacijami, usmerjenimi v raziskovanje in razvoj. Vsekakor gre za element, ki ga je treba v prihodnosti spodbujati, z vidika zagotavljanja podpore za pospeševanje tovrstnih aktivnosti pa je nujno nameniti več pozornosti tudi izmenjavi dobrih praks med tistimi, ki imajo na področju eko-inovacij in spodbude eko-inovacijam več izkušenj in tistimi, ki so na tem področju še novinci. Nadalje, treba je zagotavljati podporo pri iskanju finančnih sredstev, ki olajšujejo inovacijske procese, obenem pa spodbujati in vzdrževati zavedanje o pomenu eko-inoviranja.
• Med identificiranimi slabostmi območja je treba zabeležiti pomanjkanje sredstev, ki bi spodbujala tudi k zaključevanju inovacijskih procesov in hitrejšemu prodoru eko-inovacij na trge. Predvsem gre tu za neusklajeno zaznavanje pomena eko-inovacij s strani organizacij, podjetij in tudi države ter s strani potrošnikov, zaradi česar je tudi znotraj podjetij, generatorjem eko-inovacij, pogosto zaznati neprilagojenost organizacijskih struktur za razvoj in raziskovanje potrebam trga. Z vidika spodbujanja eko-inovativnosti je ta vidik še posebej pomemben, saj med aktivnosti subjektov spodbujanja eko-inovativnosti uvršča tudi spodbujanje privzemanje tržnega principa razmišljanja pri inovatorjih (tako podjetjih kot posameznikih).
• Prav slednje pa kaže na še eno priložnost za razvoj eko-inovacij na območju regij, vključenih v projekt Medossic: gre za spodbujanje zavedanja o pomenu eko-inovacij in širše, eko-proizvodov in storitev med potrošniki. To je namreč eden izmed elementov, ki dolgoročno poglavitno vpliva na odločanje gospodarskih subjektov, pa tudi subjektov spodbujanja eko-inovativnosti, tako na nacionalni kot tudi na regionalni in lokalni ravni. Upoštevajoč to usmeritev je tako nujno več pozornosti nameniti tudi usmerjanju percepcije splošne javnosti, potrošnikov in pri tem uporabljati PR kampanje, različne orodja komuniciranja, medije itd.
• Nevarnosti, ki se pri tem kažejo, pa se nanašajo predvsem na že večkrat poudarjeno splošno ugotovitev o nezaznanem pomenu eko-inoviranja in iz tega sledečim nacionalnim in regionalnim politikam in praksam spodbujanja eko-inovativnosti (oz. odsotnosti le-teh). V manj razvitih področjih se kot nevarnost kaže tudi centraliziranost institucij znanja ter posledično oteževanje pretoka znanja iz raziskovalno-razvojnih organizacij v zasebni sektor (pa tudi obratno), zmanjševanje investicij v raziskave in razvoj na regionalnem nivoju. Nenazadnje pa je treba omeniti tudi učinke globalne ekonomske krize, ki se kaže tudi na območju regij, vključenih v projekt Medossic in ki hromi tudi že obstoječe iniciative na področju eko-inoviranja.

• Benchmarking report final_v1_270510.pdf